Evropski parlament je v torek sprejel zgodovinsko pomembno resolucijo, s katero je jasno obsodil povojne komunistične poboje na slovenskih tleh in sistematično prikrivanje teh zločinov. To je pomemben civilizacijski korak ne le za Slovenijo, temveč za celotno Evropo, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, dostojanstva in resnice. Toda prav v tej luči je še toliko bolj nerazumljivo in zaskrbljujoče, da del slovenske politike, celo s predsednico države na čelu, še vedno zavrača resnico o komunističnih zločinih, jih relativizira ali celo odkrito nasprotuje temu, da bi bile žrtve dostojno pokopane in priznane.

 

𝐕 𝐝𝐞𝐦𝐨𝐤𝐫𝐚𝐭𝐢č𝐧𝐢 𝐝𝐫𝐮ž𝐛𝐢 𝐣𝐞 𝐳𝐫𝐞𝐥𝐨𝐬𝐭 𝐧𝐚𝐫𝐨𝐝𝐚 𝐢𝐧 𝐩𝐨𝐥𝐢𝐭𝐢𝐤𝐞 𝐦𝐨𝐠𝐨č𝐞 𝐦𝐞𝐫𝐢𝐭𝐢 𝐩𝐨 𝐭𝐞𝐦, 𝐚𝐥𝐢 𝐬𝐦𝐨 𝐩𝐫𝐢𝐩𝐫𝐚𝐯𝐥𝐣𝐞𝐧𝐢 𝐩𝐫𝐢𝐳𝐧𝐚𝐭𝐢 𝐯𝐬𝐚 𝐩𝐨𝐠𝐥𝐚𝐯𝐣𝐚 𝐧𝐚š𝐞 𝐳𝐠𝐨𝐝𝐨𝐯𝐢𝐧𝐞, 𝐭𝐮𝐝𝐢 𝐭𝐢𝐬𝐭𝐚 𝐧𝐚𝐣𝐛𝐨𝐥𝐣 𝐛𝐨𝐥𝐞č𝐚 𝐢𝐧 𝐧𝐞𝐩𝐫𝐢𝐣𝐞𝐭𝐧𝐚. Komunizem je v Sloveniji pustil globoke rane. Na tisoče Slovencev in Slovenk je bilo umorjenih brez sodnih procesov, samo zato, ker so pripadali “napačni” strani, iz napačnih družin, imeli napačna razmišljanja ali vero. Grobišča, ki še danes niso ustrezno označena ali spoštovana, so nemi opomniki na to temno poglavje.

 

Žalosti pa me, da tudi po vseh teh letih del politike vztraja pri relativizaciji, izgovorih in celo pri nasprotovanju resoluciji Evropskega parlamenta. To je žalitev za žrtve in njihove svojce. Je dokaz, da nekateri še vedno niso pripravljeni priznati, da je bil komunizem pri nas totalitaren in krvav režim. 𝐊𝐚𝐣 𝐩𝐨𝐦𝐞𝐧𝐢 𝐬𝐩𝐫𝐚𝐯𝐚, č𝐞 𝐳𝐚𝐧𝐢𝐤𝐚š 𝐚𝐥𝐢 𝐜𝐞𝐥𝐨 𝐩𝐨𝐯𝐞𝐥𝐢č𝐮𝐣𝐞š 𝐬𝐭𝐨𝐫𝐢𝐥𝐜𝐞, ž𝐫𝐭𝐯𝐞 𝐩𝐚 𝐬𝐤𝐮š𝐚š š𝐞 𝐧𝐚𝐩𝐫𝐞𝐣 𝐢𝐳𝐫𝐢𝐧𝐢𝐭𝐢 𝐧𝐚 𝐫𝐨𝐛 𝐬𝐩𝐨𝐦𝐢𝐧𝐚?

𝐍𝐚𝐣𝐯𝐞č𝐣𝐚 𝐢𝐫𝐨𝐧𝐢𝐣𝐚 𝐣𝐞, 𝐝𝐚 𝐩𝐫𝐚𝐯 𝐭𝐢𝐬𝐭𝐢, 𝐤𝐢 𝐝𝐚𝐧𝐞𝐬 𝐧𝐚𝐣𝐠𝐥𝐚𝐬𝐧𝐞𝐣𝐞 𝐠𝐨𝐯𝐨𝐫𝐢𝐣𝐨 𝐨 𝐬𝐩𝐫𝐚𝐯𝐢, 𝐡𝐤𝐫𝐚𝐭𝐢 𝐧𝐚𝐬𝐩𝐫𝐨𝐭𝐮𝐣𝐞𝐣𝐨 𝐩𝐫𝐢𝐳𝐧𝐚𝐧𝐣𝐮 𝐫𝐞𝐬𝐧𝐢𝐜𝐞, 𝐧𝐚𝐬𝐩𝐫𝐨𝐭𝐮𝐣𝐞𝐣𝐨 𝐝𝐨𝐬𝐭𝐨𝐣𝐧𝐞𝐦𝐮 𝐩𝐨𝐤𝐨𝐩𝐮 𝐢𝐧 𝐨𝐦𝐚𝐥𝐨𝐯𝐚ž𝐮𝐣𝐞𝐣𝐨 𝐩𝐨𝐦𝐞𝐧 𝐞𝐯𝐫𝐨𝐩𝐬𝐤𝐞 𝐫𝐞𝐬𝐨𝐥𝐮𝐜𝐢𝐣𝐞. Kakšna sprava je to? Sprava brez resnice je lažna sprava. Sprava, ki zahteva, da o nekaterih žrtvah molčimo, je nadaljevanje krivice. In vsak, ki danes relativizira ali zavrača jasno obsodbo povojnih komunističnih pobojev, prevzema odgovornost, da se ta rana ne bo zacelila.

Če želimo kot narod naprej, potrebujemo iskreno soočenje z zgodovino brez fige v žepu, brez izgovorov. 𝐏𝐨𝐭𝐫𝐞𝐛𝐮𝐣𝐞𝐦𝐨 𝐩𝐫𝐢𝐳𝐧𝐚𝐧𝐣𝐞, 𝐝𝐚 𝐬𝐨 𝐛𝐢𝐥𝐢 𝐩𝐨𝐯𝐨𝐣𝐧𝐢 𝐩𝐨𝐛𝐨𝐣𝐢 𝐳𝐥𝐨č𝐢𝐧, 𝐤𝐢 𝐠𝐚 𝐧𝐢č 𝐧𝐞 𝐨𝐩𝐫𝐚𝐯𝐢č𝐮𝐣𝐞. In potrebujemo minimalno človeško dostojanstvo, da lahko žrtve počivajo v miru, brez laži in prikrivanja.

Dokler bo del slovenske politike vztrajal pri zanikanju resnice, bomo ostajali ujetniki preteklosti. In dokler bomo imeli politike na najvišjih položajih, ki jim je resnica odveč, je vsaka beseda o spravi le prazno fraziranje.

 

𝐊𝐥𝐣𝐮𝐛 𝐭𝐞𝐦𝐮 𝐣𝐞 𝐬𝐩𝐫𝐞𝐣𝐞𝐭𝐣𝐞 𝐭𝐞 𝐫𝐞𝐬𝐨𝐥𝐮𝐜𝐢𝐣𝐞 𝐯 𝐄𝐯𝐫𝐨𝐩𝐬𝐤𝐞𝐦 𝐩𝐚𝐫𝐥𝐚𝐦𝐞𝐧𝐭𝐮 𝐩𝐨𝐦𝐞𝐦𝐛𝐞𝐧 𝐩𝐫𝐞𝐥𝐨𝐦𝐧𝐢 𝐭𝐫𝐞𝐧𝐮𝐭𝐞𝐤. 𝐏𝐨𝐤𝐚𝐳𝐚𝐥𝐢 𝐬𝐦𝐨, 𝐝𝐚 𝐞𝐯𝐫𝐨𝐩𝐬𝐤𝐞 𝐯𝐫𝐞𝐝𝐧𝐨𝐭𝐞 š𝐞 𝐯𝐞𝐝𝐧𝐨 𝐩𝐨𝐦𝐞𝐧𝐢𝐣𝐨 𝐫𝐞𝐬𝐧𝐢𝐜𝐨, 𝐩𝐫𝐚𝐯𝐢𝐜𝐨 𝐢𝐧 𝐬𝐩𝐨š𝐭𝐨𝐯𝐚𝐧𝐣𝐞 𝐝𝐨𝐬𝐭𝐨𝐣𝐚𝐧𝐬𝐭𝐯𝐚 ž𝐫𝐭𝐞𝐯, 𝐧𝐞 𝐠𝐥𝐞𝐝𝐞 𝐧𝐚 𝐭𝐨, 𝐤𝐨𝐥𝐢𝐤𝐨 𝐧𝐞𝐤𝐚𝐭𝐞𝐫𝐢 𝐝𝐨𝐦𝐚 𝐭𝐞𝐦𝐮 𝐧𝐚𝐬𝐩𝐫𝐨𝐭𝐮𝐣𝐞𝐣𝐨. 𝐓𝐨 𝐣𝐞 𝐩𝐫𝐯𝐢 𝐤𝐨𝐫𝐚𝐤, 𝐛𝐫𝐞𝐳 𝐤𝐚𝐭𝐞𝐫𝐞𝐠𝐚 𝐫𝐞𝐬𝐧𝐢č𝐧𝐞 𝐬𝐩𝐫𝐚𝐯𝐞 𝐧𝐢𝐤𝐨𝐥𝐢 𝐧𝐞 𝐛𝐨. 𝐈𝐧 𝐭𝐨 𝐣𝐞 𝐤𝐨𝐫𝐚𝐤, 𝐧𝐚 𝐤𝐚𝐭𝐞𝐫𝐞𝐠𝐚 𝐤𝐨𝐭 𝐧𝐚𝐫𝐨𝐝 𝐢𝐧 𝐝𝐫𝐮ž𝐛𝐚 𝐤𝐨𝐧č𝐧𝐨 𝐥𝐚𝐡𝐤𝐨 𝐠𝐥𝐞𝐝𝐚𝐦𝐨 𝐬 𝐩𝐨𝐧𝐨𝐬𝐨𝐦.